Filozofija je splošno izobraževalni predmet. V gimnazijskem programu se poučuje v 3. ali 4 oziroma v obeh letnikih. V splošni in strokovni gimnaziji obsega 70 ur, v klasični 105 ur, kot izbirni modul pa ima dodatnih 210 ur.
Filozofija je bila ob rojstvu zahodne civilizacije opredeljena kot ljubezen do modrosti. Ukvarja se z vprašanji, ki si jih ljudje že od nekdaj zastavljajo. Ožje vzeto je filozofija kritična refleksija izkustva, vednosti in delovanja, ki poskuša opredeliti načela vednosti in vrednote, ki usmerjajo delovanje. Prek različnih metodoloških pristopov filozofija podaja odgovore na temeljna vprašanja sveta in človeka. Iz svojih disciplinarnih področij ter s stališča različnih sodobnih filozofskih šol analizira součinkovanje med svetom ter človekom. Kot takšna je filozofija zavezana iskanju odgovorov na aktualna vprašanja družbenega sobivanja, razlagi sodobnih družbenih pojavov ter opredelitvi človekovega mestu v okolnem svetu (narava in družba) in tako ljudem pomaga pri oblikovanju njihovega življenja.
Posodobitve pouka filozofije v gimnazijski praksi
Uvodnik
Skoraj deset let mineva od izida zadnjega priročnika za učitelje filozofije. V šolskem letu 2001/02 je začel veljati novi učni načrt in ob tej priložnosti sta leta 2001 Antonija Verovnik in Alenka Hladnik ob sodelovanju skoraj polovice vseh učiteljev filozofije zbrali in uredili priročnik Misliti samostojno. Ta je bil celo desetletje nepogrešljiv pripomoček tako začetnikom kot izkušenim učiteljem filozofije. Nikoli namreč ni odveč vedeti, kaj v razredu počnejo naši kolegi in kakšne so njihove rešitve vprašanja, kako izpeljejo posamezno uro ali temo. In ta koncept prenosa izkušenj smo želeli ohraniti tudi v pričujočem priročniku.
Posodobitev učnih načrtov, ki se je končala leta 2008, je bila tista redka priložnost, ki nam je zopet omogočila, da se ozremo po svojem delu in tem, kako to počnejo drugi. Tokrat smo ob ponovnem sodelovanju nekaterih kolegov skušali predvsem obdelati vse tri predpisane vsebine modula A in modula B učnega načrta kot tudi izvedbene predloge. Vsako alinejo učnega načrta je tako kontekstualiziral, komentiral in včasih tudi s konkretnimi nasveti na temelju svojih izkušenj opremil naš učiteljski kolega (sam ali s pomočjo sodelavcev), pri temi etika pa smo dodali še refleksije uglednih strokovnjakov za antično etiko, Kanta in eksistencializem. Sodimo namreč, da je prav na tem področju še veliko prostora za dodatno refleksijo tega, kar delamo v razredu.
Naj dodamo, da filozofi radi navajamo, kako že sam slovenski jezik vsebuje odklonilen odnos do filozofije: filozofirati po SSKJ pomeni tudi »razpravljati o kaki stvari po nepotrebnem: zdaj, ko bi morali poprijeti za delo, filozofirajo«.
Toda situacija le ni tako črna. Zakon o gimnaziji (drugi člen, cilji) govori o tem, kako gimnazija »razvija samostojno kritično presojanje in odgovorno ravnanje«, »vzgaja za odgovorno varovanje svobode«, »vzgaja za obče kulturne in civilizacijske vrednote«, kar vse so cilji, tesno povezani s poučevanjem filozofije. Če pogledamo v preteklost, vidimo, da je bila filozofija del gimnazijskega predmetnika od ustanovitve prve slovenske gimnazije. Pogled k sosedom pove, da je v Avstriji položaj filozofije v gimnaziji podoben položaju v Sloveniji, v Italiji pa je filozofija še močneje zastopana v liceju (3 ure tedensko vsa 3 leta v klasičnem liceju, nič slabše ni v naravoslovnem liceju).
Vsebinsko je torej položaj filozofije smiselno urejen, vprašanje pa je, kako pouk filozofije doživljajo dijaki. Tudi zanje velja opredelitev Karen Armstrong iz Kratke zgodovine mita:
»Smo bitja, ki iščemo pomen. Kolikor vemo, si psi ne belijo glave s svojim pasjim življenjem, ne skrbi jih trpljenje psov v drugih delih sveta in svojega življenja ne poskušajo videti z drugega zornega kota. Ljudje pa hitro obupamo. Zato smo že od vsega začetka ustvarjali zgodbe, ki so nam pomagale naše življenje postaviti v širši kontekst, ki so nam razkrivale vzorec pod površino in nam dale občutek, da ima življenje smisel in vrednost kljub vsem turobnim in kaotičnim dokazom o nasprotnem. Druga svojstvena značilnost človeškega uma je sposobnost ustvarjanja zamisli in doživetij, ki jih ni mogoče razumsko pojasniti. Obdarjeni smo z domišljijo, sposobnostjo, ki nam omogoča, da razmišljamo o nečem, kar ni neposredno prisotno in kar v trenutku, ko si to prvič zamislimo, v predmetnem svetu sploh ne obstaja. Domišljija je sposobnost, iz katere izvirata religija in mitologija. Danes je mitološko razmišljanje na slabem glasu velja za iracionalno in razbrzdano. Toda znanstveniki so prav z domišljijo na svet prinesli novo znanje in izumili tehnologijo, s katero smo zdaj neizmerno učinkovitejši. Domišljija znanstvenikov nam je omogočila potovanja v vesolje in sprehode po mesečevi površini, podvige, ki so bili nekdaj mogoči samo v svetu mitov. Mitologija in znanost širita človeško obzorje. Kot znanost in tehnologija tudi mitologija ne govori o pobegu s tega sveta, temveč nam, kot bomo videli, pomaga, da živimo v njem polneje.«
In kar velja za mitologijo in znanost, velja, morda še bolj, za filozofijo. Le da ni nujno, da filozofijo tako doživljajo sami dijaki. Spomnimo se Platonove zgodbe o Gigesovem prstanu, ko pastirček odkrije, da ga najdeni prstan naredi nevidnega:
»Čim je to opazil, je dosegel, da so ga uvrstili med sle, ki so šli h kralju. Ko je prišel (tja), je prešuštvoval z njegovo ženo, z njo skoval zaroto proti kralju, ga ubil in tako osvojil oblast. Če bi torej zdaj obstajala dva takšna prstana in bi si enega nataknil pravičen človek, drugega pa krivičen, se mi zdi, da nobeden ne bi bil tako adamantski, da bi vztrajal v pravičnosti, in bil tako odločen, da bi se odrekel tujim stvarem ter se jih ne bi dotaknil, če bi lahko celo s trga brez strahu vzel, kar bi hotel, vstopal v hiše in spolno občeval s komer koli bi hotel, ubijal in reševal iz okovov, kogar koli bi hotel.«
Naša različica vprašanja je seveda: Kaj bi pri filozofiji delali učenci, če bi imeli tak prstan? Na to vprašanje lahko odgovori vsak učitelj sam. K temu, kaj naj delamo v razredu, da bodo svoj smisel ur filozofije našli tudi nevidni dijaki, pa želimo prispevati s tem zbornikom. Učitelji moramo namreč sami zagotoviti, da bodo dijaki v družbi, ki od posameznika pričakuje, da oblikuje svoje življenje, bolje začutili potrebo po filozofiji. Filozofija je namreč lahko objektivno nujno potrebna kulturna tehnika sodobnega sveta, a če se kot taka ne kaže tudi drugim, če jo drugi ne pripoznajo kot take, potem v družbi ne bo imela položaja, ki bi ga morala imeti. Pomembno vlogo pri tem igramo učitelji. Ta zbornik nam bo, upam, nekoliko olajšal delo.
Marjan Šimenc, Mišo Dačić
Vi: http://www.zrss.si/projektiess/gradiva/pkp/PKP_Filozofija.pdf
Filozofija poučevanja filozofije v gimnaziji, Bogomir Novak:
http://www.anthropos.si/anthropos/2008/3_4/11_novak.pdf
Vaje in gradiva za poučevanje filozofije na srednjih šolah najdete tudi v sklopu Učilnice, društva za razvoj humanistike, Zofijini ljubimci:
http://ucilnica.zofijini.net/category/filozofija/
Filozofija na maturi (FNM):
http://www.ric.si/splosna_matura/predmeti/filozofija/
Dan filozofije 